Znanstvene osnove naravnega zdravljenja s svetlobno terapijo
Ozadje in Zgodovina
Veliko ljudi bi bilo presenečenih, če bi vedeli, da svetlobno terapijo v klinične namene uporabljajo že skoraj 60 let. Zdravniki od 1950 dalje spektre svetlobe uporabljajo za zdravljenje depresije, nespečnosti in ostalih motenj razpoloženja. Na začetku je bila uporaba svetlobne terapije, t.j. izpostavljanje spektru svetlobe ustreznih valovnih dolžin, možna le v bolnišnicah, ambulantah ali sanatorijih za okrevanje, trajala je tudi po več ur. Kljub novostim na tem področju, so bili od 1980 dalje svetlobno terapevtski pripomočki sicer manjše škatle, vendar še vedno neprivlačni in nerodni, s trajanjem terapevtskih seans do dveh ur, zato je bila, kljub dobrim rezultatom zdravljenja, uporaba omejena. Nove tehnologije in posodobljeni modeli nam omogočajo, da svetlobno terapijo lahko uporabljamo doma ali v pisarni. Že po 15-30 minutni uporabi atraktivne namizne svetilke, oblikovane tako, da oddaja svetlobo ustreznih frekvenc, lahko občutimo blagodejne pomirjujoče in poživljajoče učinke. Glede na začetke, lahko z gotovostjo govorimo o napredku.
Kaj je svetlobna terapija?
Svetlobna terapija ali fototerapija vključuje izpostavljanje svetlobi specifičnih valovnih dolžin z uporabo laserjev, belih svetlečih diod, flourescentnih luči, dikromatskih luči ali zelo svetle luči s celotnim spektrom svetlobe v predpisanem trajanju seanse. Dokazani so učinki pri zdravljenju sezonske motnje razpoloženja, motenj spanja, slabega razpoloženja, jet laga, težavah zaradi izmenskega dela in težav s kožo. Pred kratkim pa so dokazali učinkovitost tudi pri zdravljenju nesezonskih depresij.
Zakaj zbolite za SAD (sezonsko motnjo razpoloženja)?
Zaradi premajhne količine sončne svetlobe pozimi, veliko ljudi občuti slabo razpoloženje,depresivnost, žalost ali otožnost. SAD prizadene vsaj 3% prebivalcev severnih držav kot je Kanada, pogosto pa se pojavlja tudi v Skandinaviji, ostalih evropskih državah ter v severnih državah ZDA. SAD vpliva na produktivnost ter samozavest, problem pa je v zadnjih letih veliko bolj prepoznaven. Že po nekaj dnevnem izpostavljanju terapevtski svetlobi, posamezniki lahko opazijo izboljšanje razpoloženja.
Ali svetlobna terapija res pomaga pri zdravljenju SAD?
Zdravniki svojim pacientom že dolgo svetujejo, da za svoje zdravje sami s poskušanjem poiščejo primerno količino svetlobe, ki jo potrebujejo. Šele v zadnjih letih so z znanstvenimi raziskavami dokazali, kako pomembno je izpostavljanje svetlobi pri ohranjanju dobrega fizičnega in psihičnega počutja. Pred več kot dvajsetimi leti je dr. Norman Rosenthal s sodelavci objavil ustvarjalne teorije, kjer je opisal uporabo umetne svetlobe za lajšanje simptomov sezonske motnje razpoloženja (SAD). Predpostavili so, da bi s podaljševanjem dnevnega izpostavljanja svetlobi v severnejših predelih --s simulacijo poletne dolžine dneva-- posledično ublažili simptome depresije v temnejših zimskih mesecih.
Kljub pionirstvu na tem področju, so kasnejše študije po svetu nadaljevale z raziskovanjem vpliva svetlobne terapije na zdravljenje zimske depresije in motenj razpoloženja. Z večjo izpopolnjenostjo študij so raziskovalci ugotovili, da ni bistvena simulacija poletne dnevne svetlobe z natančno valovno dolžino. Ugotovili so, da v kolikor pacient prejme svetlobni impulz, ki traja vsaj 30 minut, bo ta živčnemu sistemu oddal potrebni signal in posledično se izboljša razpoloženje. Na splošno je tovrstno zdravljenje zelo varno, čeprav se morajo pacienti z nepravilnostmi oziroma težavami z očmi, pred izpostavljanjem svetlobi, zaradi osebne varnosti, vedno predhodno posvetovati z osebnim zdravnikom in redno opravljati preglede oči.
Prelomnica v uporabi svetlobne terapije bilo leto 2005, ko je delovna skupina Ameriškega združenja za psihiatrijo, prišla do zaključka, da se svetlobo lahko uporablja kot možnost prve izbire tako za zdravljenje sezonskih kot nesezonskih depresij. Drugo področje, z dokazanim pozitivnim učinkom svetlobne terapije, je zdravljenje določenih motenj spanja. Poznamo več različnih vrst motenj spanja: prezgodnje uspavanje (ASPS) in prepozno uspavanje (DSPS). Pri ASPS gre za prezgodnje uspavanje in zgodnje jutranje zbujanje. Pri DSPS pa posamezniki težko zaspijo pred 1. uro zjutraj in imajo ob delavnikih težave pri običajnem jutranjem vstajanju. Ta vrsta motenj spanja je pogosto povezana s porušenim cirkadianim ritmom, ki prizadene tako telesno temperaturo kot tudi nivo melatonina, ki ga izloča žleza češerika.
V kolikor svetlobno terapijo uporabimo zjutraj, lahko pri pacientih z zakasnjenim uspavanjem popravimo ritem budnosti in spanja, ob uporabi zvečer pa lahko popravimo ritem budnosti in spanja pacientom s prezgodnjim uspavanjem. V obeh primerih je bila svetlobna terapija zelo učinkovita pri ponovni nastavitvi pacientove notranje biološke ure, ki mu omogoča, da lahko normalno funkcionira. Preučevali so učinkovitost posameznih možnosti uporabe svetlobne terapije. Glavni kandidati za zdravljenje s svetlobno terapijo so vsi simptomi, ki se pojavljajo sezonsko, so pozimi bolj izraziti, ali so morda povezani z manjšo izpostavljenostjo zunanji svetlobi. Nekateri simptomi in stanja, ki so v zgodnjih raziskavah dali obetavne rezultate vključujejo: depresijo med nosečnostjo, PMS, hiperaktivno motnjo z zmanjšano pozornostjo pri odraslih, bulimijo, motnje prekomernega hranjenja, utrujenost zaradi izmenskega dela, jet lag, vedenjske spremembe pri Alzheimerjevi bolezni vključno z nemirnostjo čez dan in med spanjem. 
Predstavitev možnosti simulacije sončnega vzhoda in zahoda kot terapije
Simulacija sončnega vzhoda in zahoda kot terapije ima glede na standardno svetlobno terapijo naslednje prednosti:
- Simulacijo sončnega vzhoda in zahoda uporabljate med spanjem v običajnih urah spanja v nasprotju s svetlobno terapijo, ki jo uporabljate, ko ste budni.
- Simulacija sončnega vzhoda in zahoda s postopnim naraščanjem intenzitete svetlobe posnema naravni sončni vzhod in zahod (ko je sonce pod obzorjem). Maksimalna zahtevana intenziteta svetlobe je okoli 300 luksov. Nasprotno pa ima svetlobna terapija konstantno vrednost svetlobe, ki je višja od intenzitete svetlobe sončnega vzhoda (okoli 10 000 luksov).
- Simulacija sončnega vzhoda in zahoda je za zdravljenje bolj praktična, saj je avtomatska in le redko zahteva pozornost uporabnika. Večji del signala uporabnik sprejme med spanjem, v nasprotju s svetlobno terapijo, kjer je za terapijo potrebno sestaviti urnik budnosti.
Videti je, da je simulacija sončnega vzhoda in zahoda zelo učinkovita, vendar pa je bilo do danes v primerjavi z ostalimi svetlobnimi terapijami narejenih premalo kliničnih raziskav. Na splošno večina raziskav uporablja signal sončnega vzhoda (brez ustreznega signala sončnega zahoda). Uvodni rezultati kažejo: postopno olajšanje zbujanja, večjo budnost in energijo ter antidepresivni učinek. Kombinacija funkcij sončnega vzhoda in zahoda je bolj učinkovita kot uporaba posamezne funkcije. Načrtovanje trajanja pojemanja intenzitete svetlobe sončnega zahoda v času priprav na spanje in trajanja postopnega večanja intenzitete svetlobe sončnega vzhoda v času zbujanja, kaže dobre rezultate. Ljudje, ki so zvečer težko zaspali, so lažje utonili v spanec.
Svetlobno terapevtske svetilke za simulacijo sončnega vzhoda in zahoda so različnih oblik. Želeli si boste izbrati lučko, ki bo osvetlila spalni prostor z razpršeno svetlobo in bo vaše oči dosegla tudi, ko boste zamenjali položaj med spanjem.
Simulacijo sončnega vzhoda in zahoda sta v poznih 80-ih najprej raziskovala dr. Michael Terman in dr. David Schlager z Univerzie v Columbiji. Uporabljala sta škatlo, ki je imela motor z natančno vrtečimi nizi kril, ki so bili nameščeni na sprednji strani fluorescentne svetlobne škatle.
Delovala je kot računalniško nadzorovana žaluzija. Kljub okorni mehaniki, poročata o naslednjih pomembnih učinkih: - Zasenčen signal sončnega vzhoda je v jutranjih urah zmanjšal tvorbo melatonina v telesu, kar je verjetno olajšalo zbujanje.
- Po enem tednu vsakodnevnega izpostavljanja naravnemu sončnemu vzhodu zgodnjega maja (uporaba sredi zime), se je cirkadiani ritem tvorbe melatonina premaknil na zgodnejšo uro. Kaj to pomeni?
Simulacija sončnega vzhoda je imela fiziološki učinek podoben potovanju v drug časovni pas, v smeri proti vzhodu
Sodobnejše svetilke za simulacijo sončnega vzhoda in zahoda, za domačo uporabo, imajo elektronsko upravljanje in uporabljajo navadne žarnice/halogenske luči. Pacienti si čas za simulacijo sončnega vzhoda izberejo najprimernejši čas. Ena od priljubljenih strategij je, da si pacienti izberejo želeno dolžino spanja (npr. 7 ur in pol). Specializirane svetilke za simulacijo sončnega vzhoda in zahoda vključujejo mikroprocesorje, ki lahko na površju zemlje določijo točko, ki se ujema s trajanjem noči v poletnem enakonočju, nato pa svetilko ustrezno prilagodijo. Visoko razvita tehnologija glede na modele preteklih svetilk predstavlja velik napredek. Ob začetku terapije s simulacijo sončnega vzhoda in zahoda, morajo uporabniki s poskušanjem poiskati zase najbolj učinkovito kombinacijo intenzitete svetlobe, trajanja polmraka in nastavitve časa trajanja seanse.
Večina ljudi izbere funkcijo sončnega vzhoda, z osvetljenostjo okoli 300 luksov, spet drugi želijo svetlobo nižje intenzitete da bi preprečili prezgodnje zbujanje. Svetlobo mnogo nižjih intenzitet imajo pogosto rajši za signal sončnega zahoda.
|
.png)
